Malokdaj delam prostovoljno, ker je že pač tako, da moj hladilnik potrebuje biti vsaj polovično poln z jogurtki, mlekom, sirom, tortelini, itd. Študentsko delo je neizbežno.
Čeprav malokdaj, pa vseeno sem tudi prostovoljka. Darovanje krvi je že standard vsakih nekaj mesecev. Ta mesec sem kri darovala že desetič in prvič dobila za malico klobaso ;). Kar hitro se veča številka. Preprosto je obisk Zavoda za transfuzijo krvi postal hobi. Mogoče se sliši malo čudno, ampak res dam kri z veseljem, čeprav tudi mene malo zapeče. Bolečina pri odvzemu je tako majhna, dobro počutje pa traja. Včasih mi je tudi malce slabo, ampak vedno je za vse karvodajalce dobro poskrbljeno, tudi če kdo skupaj pade. Malo bolj se je potrebno šparati še ves dan. Ples, tek in ostali športi ta dan odpadejo. Za vse, ki še niste probali in je darovanje krvi za vas bau-bau pa le pogumno. Z vašo krvjo boste pomagali kar trem ljudem.
Po dolgem času sem bila letos prostovoljka. Udeležila sem se tabora Sonca in radosti na Ptuju. Tja smo odšli z našimi bolnimi otroki iz Pediatrične klinike, oddelek za nefrologijo in dermatologijo, kjer sem bila v aprilu tudi na praksi. Bilo je zanimivo in naporno. Bila sem spremljevalka slepega mladostnika Martina. Tudi ta izkušnja mi je dala veliko. Če ne drugega, se človek zave, kaj vse ima.
In ker imamo vse in še preveč, sem danes naročila solzico Swarovski http://components.b2b.swarovski.com/3d_view.jsp?hires=true&file=c_6000.swf . Na simbolen način sem nekemu otroku obrisala solzico. Če tako pomislim, ne kadim, ne pijem, ne hodim pogosto v kino, itd., zato lahko prispevam vsaj nekaj vsake toliko časa za otroke, ki to potrebujejo. Vem, da bi lahko darovala za kogarkoli, ampak otroci so na tem svetu najbolj ranljivi.
Darujte!
