Stanovanje dobiva dušo

Moje prve fotke stanovanja.

Mala planina

VOŠČILO

Letos sem za vas izdelala tako veliko voščilnico, da vam je ne morem poslati na mail ;). Takole ni najboljše kvalitete, ampak upam, da vam bo vseeno všeč.

Moje stanovanje

Ljubljanski maraton

V nedeljo se je zgodil 13. Ljubljanski maraton. Prvič v življenju sem pretekla 10 500 m v enem kosu. No, nisem preveč trenirala oziroma sem se več sprehajala, rolala in plesala. Kljub temu, da sem prava tekaška začetnica, mi je uspelo preteči razdaljo v 1:05:52 h, kar se mi zdi kar vredu.

Teči v takšni množici ljudi je pravi užitek. Tudi po sredini Dunajske ceste se ne da teči vsak dan. Zaradi asfalta so zvečer bolela kolena, ampak zjutraj so bolele le še mednožne mišice oziroma bolj strokovno rečeno, notranje stegenske in malo sprednje stegenske.

Letos sem bila 1221. Drugo leto bom med prvih 1000 ;) s časom pod eno uro.

Turčija - vsak jo doživi drugače... večina jo obožuje

Po dolgem času, kar sva bila jaz in blog na dopustu, se spet oglašam. Končno z malo lepšimi novicami ... s potovanjem.

Šla sva jaz in Mirčo ... v Turčijo ... naužit se še malo vročega sonca in toplega morja. Bilo je super.

1. dan

23. septembra ob 9:30 sva se s taksijem odpeljala na Praško letališče. V Pragi je bilo tisti dan že kar hladno in od veselja, da bom kmalu na toplem, sem imela v ročni prtljagi kratke hlače in majico. Let je trajal malo manj kot tri ure, kar se da lepo preživet. Komaj se usedeš, že pride kosilo. Sledi pijača in prodaja brezcarinske robe. Skoz nekaj.

Na letališču v Antalyi nas je čakala agencija, ki nas je odpeljala do hotela v Alanyi. Vožnja je trajala približno dve uri. Kmalu po prihodu v hotel je bila večerja, ki ni bila najbolj okusna. Ugotovila sva, da je pri tem vsaj nekaj dobrega - ne moreš se zrediti. Zvečer sva naredila sprehod do centra in si rezervirala turško kopel za naslednje jutro.

2. dan

Po zajtrku nas je mini avtobus neke turške agencije odpeljal na turško kopel. Pred samo kopeljo, naju je nek Turek zelo nasmejal. Ko sem ugotovila, da tu delajo z nami, kot da smo na tekočem traku, mi ni bilo več tako všeč. Naredili so nam piling, nas umili, zmasirali ..., ampak vse tako na hitro in grobo. Turško kopel sem imela v spominu, kot nekaj enkratnega. Mirčiju sem takoj povedala, da se to ne da primerjati z turško kopeljo, ki sem jo imela v Turčiji štiri leta nazaj. Odločila sva se, da bova šla še enkrat.

3. dan in 4. dan

Za dva dni sva se odpravila v Kapadokijo. Zopet s turško agencijo in čudovitim vodičem, ki je verjetno zgodovinar. Kapadokija naju je očarala. Pokrajina je ogromna in oblike skal iz tufa so zelo raznovrstne. Kamor koli smo prišli, je bilo malo drugače in zanimivo. Videli smo podzemno mesto, hiše v skalah, skale v obliki lulčkov (oni jim rečejo pravljični dimnikoi ;)) ... no, bilo je marsikaj videti.

Ker je Kapadokija tako daleč od obale, skoraj ni mogoče tja oditi le za en dan. Za čez noč so nas namestili v hoteli z dvema *. Ni bilo slabo, saj je bila postelja dobra in mi utrujeni. Še ena ugotovitev ... v Turčiji se spi odlično.

Za dobro jutro me je zbudil možak, ki je tolkel po bobnu. Ura je bila približno pet zjutraj. Mislila sem, da imajo običajno budnico, čeprav je izgledalo čudno. Zjutraj mi je sopotnik (ne življenski) povedal, da je ropotal kar trikrat v tej noči. Ta njegov obred je trajal kar nekih 15 minut. Vodič nam je povedal, da je to povezano z ramadanom. Mogoče nam je hotel sporočit, da bo kmalu jutro in da naj neham piti, kaditi in jesti ;).

Po zajtrku (veseli smo lahko bili, da smo ga sploh dobili) v bližnjem hotelu (popolnoma enaka hrana, kot v našem hotelu) smo se odpravili naprej, oziroma nazaj. Po poti smo si pogledali še malo narave potem pa še malo izleta v tovarne. Najprej vsemogoči izdelki iz različnih kamnov in potem ledr prodajalna. Le kdo bi si mislil, da si bom jaz tam kaj kupila ... pa sem si. Ne me obtožit za morilko živali ...

Pot na obalo je bila malce deževna in oblačna. Alanya ima najboljše vreme v Turčiji. Baje je možno, da če v celi Turčiji dežuje, v Alanyi ne. Veselila sem se sončka.

5. dan

V soboto sva imela izposojen motor. Ni izgledalo, da se z njim, da kam priti, ampak crkil vseeno ni (samo akumulator). Z motorčkom sva si ogledala razgled z gradu in bližnjega hriba ter mesto po dolžini. Imela sva srečo, da sva v sosednji kraj prišla ravno na dan, ko imajo bazar, ta' pravi bazar (kot sobota na ljubljanski tržnici) kjer Turki nakupujejo v velikih količinah predvsem sadja in zelenjave. Takšen bazar je čudovito videti. V Alanyi ga imajo vsak petek, tako da si ga žal nisva mogla ogledati.

Zvečer smo odšli na turški večer. Ti večeri so si med seboj zelo različni po kvaliteti in tu, kamor so peljali nas, so se resnično potrudili. Videli smo dober ženski trebušni ples in odličen moški trebušni ples. Čeprav fantič ni imel trebuha, je dokazal, da je odličen plesalec in pa tudi igralec. Pokazali so nam tudi druge plese: folklorne in ples dervišev. Večer je bil predvsem dober zaradi kvalitetnih plesalcev in niti slučajno ne zaradi hrane. Baje je bilo tudi vino dobro. O negativnih posledicah pa raje ne bom pisala.

6. dan

Dolgo spanje. Jaz kot edina zmožna jutranjega teka, sem se prepričala, da moram jit vsaj enkrat tečt, če sem si že prinesla superge. Če bi se človek navadil na jutranji tek, ne bi bilo slabo. Mirčiju je bilo majčkeno slabo od alkohola in ves dan ni nič jedel. Seveda ni nič zamudil.

Zvečer sva se odpravila v center na bazar. Barantanje je naporno. Seveda je bilo zraven moškega laže. Če pridejo na bazar punce same imajo lahko več težav (tudi fizično ti onemogočijo izhod iz trgovine, te poljubljajo, govorije traparije ...). Jaz sem bila poleg Mirčija korajžna in nisem dala za nobeno stvar dosti več, kot za kolikor sem se odločila. Mirčo je dobil fine kavbojke, jaz pa žal tudi v kraljestvu kavbojk nisem našla nič.

7. dan

Izlet v Pamukkale (Bobažni grad). Znašla sva se med samim Poljaki. Ne vem kako nama je to uspelo. Razumela nisva skoraj nič. Najbolje sva razumela besedo: ubikacija. To pomeni toaleta. Še dobro, da sva imela sabo knjigo o Turčiji, da sva si lahko vse prebrala.

Malo naju je tudi razjezilo, da vstopnina ni bila v ceni najinega izleta in sva tako edina stala v vrsti. Od jeze, vročine in neumnih ljudi okoli, sem bila lepo znervirana. Ogled ostankov antičnega mesta Hirapolis in Pamukkal pa me je pomiril. Turistov je žal v Pamukkalah preveč in bi se verjetno splačalo priti tja zgodaj zjutraj ali pozno popoldan. Naredila sva nekaj lepih fotografij in se malo namočila v termalni vodi.

Omeniti moram še turške voznike. Prehitevanje čez polno črto ni nič takega. Tudi vožnja po dveh pasovih skozi ovinke ne. Za dajanje prednosti še niso slišali. Nekako vse speljejo. Nesreč ni veliko. Morda je razlog v tem, da ves čas trobijo preventivno. To tudi meni ni tako tuje ;). Kljub pestri vožnji smo se srečno vrnili v hotel.

8. dan

Zadnji dan je bil zopet namenjen uživanju. Najprej instant zajtrk potem pa kratek nakup na bazarju. Šalček zame, cekinčki za Janičko (Mirčijevo sestro), sladkarije za naše in to je bilo tudi vse.

Imeli smo veliko srečo, da je bil naš zadnji dan nacionalni praznik. 30. september je dan sladkorja (verjetno bi se bolje slišalo dan slaščic). Zdelo se mi je, kot da je to praznik vseh, ki imamo radi sladkarije. Takoj bi podpisala, da imamo ta praznik tudi pri nas. Sicer je to dan, ko se praznuje konec ramadana. Na ta dan se Turki obdarujejo s slaščicami. Zelo me je presenetilo, da so bili vsi lepo oblečeni. Moški so bili ves dan v oblekah (žensk je na ulicah dosti manj). Kaj takšnega se pri nas ne dogaja. Na poti iz bazarja sva se skoraj zaletela v enino slaščičarno, ki sva jo na dopustu sploh videla. Vse slaščice so izgledale odično in morala sva si nekaj privoščiti.

Potem sva iskala hotel v katerem sem bila jaz na turški kopeli štiri leta nazaj. Hotel je izginil. K sreči sva našla turško kopel blizu najinega hotela. Bilo je odlično. Konkreten piling, umivanje, masaža in maska. Samo zaradi turške masaže se že splača jit v Turčijo.

Proti letališču smo se odpeljali ob 21:00, kar se ne dogaja velikokrat. Zelo sem vesela, da smo lahko izkoristili ves dan, in da sva spoznala vsaj en turški praznik - pa še tako sladek je bil. Pot domov je bila dolga in ob 5:30 sem bila končno v postelji v Pragi. V sanjah sem razmišljala kako bom naredila fotoknjigo, ki je sedaj že narejena in me jutri čaka pri fotografu.

Praznik za Loko

V soboto smo imeli v Loki praznik. Če sem bolj natančna, so ga imeli gasilci in ker jaz plačujem članarino, se seveda štejem mednje. Praznovali smo 75 let gasilskega društva. Poleg tega smo otvorili še nov gasilski dom in blagoslovili novo gasilsko vozilo (rabljeno, iz Madrida).

Kot se za tak praznik spodobi, smo imelu tudi gasilsko parado. Po dolgem času (mislim, da po petih letih).

Stara fotka

In spet je bilo treba oblečt gasilsko paradno obleko. Vse o.k., ampak da moram zraven modre obleke imet črne čevlje, je pa groza. Baje to tako mora bit. Že tako sem malo goljufala in imela odprte sandale in seveda sem bila brez žab.

Hoja v paradi je bila kar naporna. Ves čas smo lovili levi korak. Pa vsa navodila, ki so nam jih dali. Stokrat so nam rekli, da ne smemo salutirati. In potem smo med govori ves čas skakali iz položaja mirno v položaj prosto. Lepo so nas utrudili.

Po otvoritvi doma in blagoslovu vozila, smo si šli pogledat naš novi gasilsko-kulturni dom, ki je zdaj dosti večji, kot je bil prejšni. V zgornji dvorani je bila pripravljena razstava in jaz sem celo na eni fotografiji iz davnega leta 95, ko smo imeli proslavo za materinski dan. Ta fotografija bo sedaj visela na steni v največji sobi doma ;).

Po otvoritvi smo se šli okrepčat v naš športni park, kjer je bilo že vse pripravljeno za veselico. S svojim paradiranjem sem si zaslužila porcijo čevapčičev in pijačo. Baje so mamic vsi govoril, da mi zelo paše uniforma. Sosed je rekel, da je škoda, da nisem šla za stevardeso ;).

Na veselici je bilo po dolgem času ogromno ljudi. Žal so fantje reve in nisem nič plesala, ampak vseeno je bilo fino. Vmes sem skočila še na bowling s prijatelji. Gotovo pa sem boljša v plesu kot pa v bowlanju ;)

Ti si zakon

Tole pa je lep začetek dneva. Se mi bo še zdelo. Hvala za mail Dorči! http://www.tisizakon.com/

Današnji nakupi

Super nova na Rudniku je odprta že par mesecev. Jaz sem tja uspela priti šele danes. Če ima človek manj kil si mora pač kupit par hlač, ki mu vsaj stojijo na riti. Nad kavbojkami sem seveda že zdavnaj obupala in kupila sem si dvoje hlače, lepe elegantne hlače. Ene so temno modre z naramnicami oziroma "hozentregerji", druge pa sive z belimi črtami. Ko sem v drugi trgovini kupovala še srajčko za zraven, so mame malo stran komentirale moj new look. Glede na to, da si večinoma obleke kupujem sama, sem malo omejena s tem koliko in za koliko si kaj kupim. Kljub temu imam kar dosti cunj ;).

Mimogrede sem šla še v drogerijo poduhat novo Escado. Kar prijetno diši ... samo na nekaj me spominja ... mogoče je preveč znan vonj.

Incredible me ... mislim, da je trenutno vse incredible, ne samo jaz. Danes grem po dolgem času na koncert Vlada Kreslina. Grem mu pokazat moje nove hlače ;) Se že veselim. Mogoče se moram že začet pripravljat ... ali pa počakam še, da pade kakšna medalja na OI (ker prej ni bilo AV, je en športnik rekordno dolgo bil v stoji na bradli ;) ... Grem pogledat, če se je že kaj premaknil.).

Icredible me, incredible you, incredible everything ...

Olimpijske igre

Olimpijske igre so zakon. Letos bi se sicer strinjala, da jih zaradi vseh težav ne bi bilo, ampak to spet ni fer do športnikov. Da bi bile prestavljene v kakšno drugo državo, pa seveda ni bilo niti mogoče. Olimpijske igre morajo biti na štiri leta in sedaj jih imamo.

Slovenija je dobila že dve kolajni- plavanje in judo. Gotovo dobimo še kakšno. Jaz računam predvsem na naša veslača. Za vse discipline v katerih se tekmuje na OI, niti ne vem. Mene seveda najbolj pritegne plavanje, ker tam ne vidiš niti dlake ;) (verjetno si še vedno brijejo noge, čeprav imajo sedaj takšne dolge plavalne obleke ali karkoli že to so).

Gledala bom tudi atletiko-kraljico športa. Jamajka teče kot za šalo. In potem bom gledala še kolesarjenje, veslanje, odbojko in še kaj. Prav gotovo pa ne bom vedela nič o nogometu, košarki in rokometu. Joj, kok nakladam.

Važno je sodelovati in ne zmagati pa naj bo še naprej geslo OI.

"Če bi se lahko dvignili v zrak in leteli proti zahodu s hitrostjo zemeljske rotacije in če bi se odpravili na pot med zatonom sonca, bi lahko uživali sijaj umirajočega dneva celih štiriindvajset ur na dan; in če bi lahko tako potovali do konca življenja, bi vsi dnevi bili večeri, noči pa sploh ne bi bilo in edine barve na nebu bi bile barve tonečega sonca."

Edvald Flisar: Zgodbe s poti

Vikend

Ob Kolpi ...



























V hribih ...


Gorski tek na Grintavec

Model C902i

Tale izgleda super. Samo še to počakam, da sedanji telefon crkne pa grem po tegale.

Pomanjkanje krvi

Na Zavodu za transfuzijo krvi bodo zelo veseli krvodajalcev, saj je v poletnem času potreba po krvi večja, kot drugače. Za eno operacijo se potrebuje tudi do 50 vrečk krvi.

Bolečina pri odvzemu krvi je manjša od tiste, ko kri potrebujemo sami. (besede predstavnika RK)

Jaz sem danes že dala 4,5 dl ta'žlehtne krvi ;)

So stvari, ki jih težko priznamo drugim, a včasih to še težje priznamo sebi.

Dve vaji za veliko boljše počutje

Prva vaja: NE LULAJ

Pri tej vaji morate svojo potrebo po lulanju zadrževati čim dlje. Najbolje bo, če svojo potrebo zadržujete kakšnih 5 ur. Po tem času pojdite z največjim veseljem tja, kamor gre še cesar peš in opravite, kar morate.

Namen te vaje: Spoznanje, da ni nič hujšega, kot to, da ne morete lulati in da je to ena najlepših stvari, ki jo lahko počnete. Po vaji boste olajšani in srečni.

Druga vaja: PREDSTAVLJAJ SI, DA SI MRTEV

Pri tej vaji se morate vleči na posteljo in zapreti oči. Predstavljati si morate, da ste mrtvi, da vas ni. Pri tej vaji bodo uspešnjejši tisti, ki imajo dobro razvito sposobnost vživljanja v nekaj ali nekoga.

Namen vaje: Prišli naj bi do spoznanja, da je vredno živeti ne glede na vse, kar se vam je zgodilo. Najboljši rezultat je, če boste skočili iz postelje in zavpili: "Živ sem!"

Opozorilo: Nekaterim zna biti predstava o smrti všeč, zato vajo delajte na lastno odgovornost.

Vaj ne jemite resno. To so le nasveti prijatelja, ki noče biti imenovan ;) , mene pa so nasmejali do solz. Tudi črn humor včasih prav pride.

Vse naše pravljice so naše prve želje, kdor ne sanja več, naj ne zahaja vanje. Vse naše pravljice so stvarnost, ne prividi, kdor sam ni del tega, ne sliši in ne vidi. (Čisto pravi gusar)

RECIKLIRAMO

Tisti, ki imate tako veliko željo, kakor jaz, da bi reciklirali, vas prav gotovo moti, da ne veste, kam kaj spada. Problem je tudi v tem, da je ponavadi en izdelek iz večih materialov. Včeraj sem za škatlo bomboniere porabila par minut, da sem jo razstavila in ugotovila kaj je kaj. Seveda bi mi zelo pomagale oznake, ki bi morale biti na vseh delih izdelka (razen na hrani). Za pomoč pa vam pošiljam naslov na katerem najdete skoraj vse. http://www.jh-lj.si/snaga/znanje

Moj prvi PRAVI TEK

Malo več kot teden je že minilo od našega damskega teka. Glede na to, da sem do zdaj bolj malokrat pretekla 5 km, sem bila s tekom zadvoljna. Psihologija množice je delovala in tako sem čudežno pretekla več kot ponavadi (v klance se utudim po 10 s). Mogoče pa ni samo to, ampak je tek pokazal, kaj v resnici zmorem ;)

Bil je lep oranžkast tek. Vroče nam je bilo že na startu, kjer smo imele ta'večje boljše pogoje, saj se nam je laže dihalo. Prerivanja ni bilo, start je bil počasen (zaradi števila udeleženk, seveda) in ob spremljavi Čukov se je fino začelo (igrali so ravno nek komad o teku). Mislim, da sem na poti srečala tri klance in v vse sem lepo sopihala (majčkeno sem hodila). Nekje me je zafrkavalo dihanje (bolelo), saj se še nisem naučila pravega tekaškega dihanja. Kljub temu se nisem dala in zadnji km tekla kot nora. No, vsaj meni se je tako zdelo. Na filemčku to zgleda malo drugače. Srečna in dokaj utrujena sem pritekla v cilj, kjer so me čakali navijači iz Slovenije in tujine ;).

Pa poglejmo še moj rezultat:

307. izmed vseh udeleženk teka na 5 km

94. v svoji kategoriji do 25 let

čas: 00:31:29

Drugo leto pa morda spet.

P.S. Daril ob prijavi bi bilo lahko manj saj so mi otežila pot do trole v lepem deževnem popoldnevu. Vrečka je bila namreč papirnata. Proti njim nimam nič, če ne dežuje ;).

Tek za ženske

Par let že razmišljam, da bi lahko šla na kakšen tek ... pravi tek ... čisto ta' pravi tek. Tako sem se letos končno prijavila na Tek za ženske. Sicer bom za prvič tekla samo na 5 km, ampak mislim, da je to zame čisto dovolj. Že sedaj sumim, da mi bo verjetno šla na živce gneča dam. Tisti, ki tečemo po gozdovih, poljih in med hlevi, bomo težko prenesli takšno gnečo. Po mojih informacijah nas bo kar par tisoč. Samo v DMu, kjer sem se prijavila sem bila 1039. Zelo sem firbčna kako bo. Nikoli nisem še niti gledala teka. To bo potrebno spremeniti. Upam, da nas pridete pogledat. Moj cilj je priti med prvo polovico udeleženk teka na 5 km ;)

Prvomajski prazniki

Kot vidite v diaprojekciji smo bili kar dosti na morju. S Sabino sva bili 2 dneva v Ankaranu. Sprehajali sva se po Portorožu in Trstu ter se namakali v bazenčkih. Na slikcah je tudi prijateljica Neža, katero sva šli pogledat kako pleza. Sabina - dama v kavbojkah je prvič poskusila plezati in bila je odlična. Jaz sem jih raje samo fotografirala, saj me plezanje ne vleče.

Naslednji konec tedna sva bila z Mirčijem v Rabcu. Od tam sva potem naredila izlet v Rovinj, Pulo in Labin (sliši se skoraj kot Ladin), ki leži nad Rabcem. Med vsemi sva bila najbolj navdušena nad Rovinjem. Luštno je bilo na ladijci, ki so nama jo pazabili zračunati, fletno je bilo rolanje skozi mesto in pijača v zalivu. Še bolje je priti s kolesom. Temperature so bile idealne. Največ je bilo 23 stopinj, tako da sva se lahko že malo posončila.

V soboto sva šla na ogled Pule, ki je kar prijazno in ravno prav veliko mesto. Ima kar nekaj zgodovine in če odštejem luko, je prav super. Najlepše je seveda na Kamenjaku. Tudi tam bi bilo najbolje biti s kolesom, da lahko prevoziš cel polotok.

Na poti nazaj sva se ustavila še v Labinu. Naredila sva kar nekaj krogov po centru, da bi našla vse znamenitosti. Morda sva jih videla polovico.

V nedeljo sva bila že na poti proti domu. Ustavila sva se še v parku Dubravka, ki je poln skulptur. Najbolj mi je bila všeč cesta, ki je tudi v diaprojekciji. Pogledati sva šla še, kje pelje trajekt na Cres in se sprehodila po Opatiji. Vse kar je lepega v Opatiji so vile, ki jih je ogromno.

Počitnice so bile lepe in Istra me je presenetila nad vsem kar ponuja (narodni park, morje, obala, zgodovina, primorska mesta ...). Drugič morda v Istro s kolesom ;)

Julian Tuwim: Noč

Noč

Prideš z nočjo. Odideš zarana

in mehko me objemaš z dlanmi.

Jaz rečem ti: O, moja neznana.

Ti rečeš: O, moj izsanjani.

Moja boš. Z ustnicami se vpijem

v tvoje, bolj rdeče kot vrtnice,

divjo norost te sreče užijem,

a nekaj za vselej v meni umre.

S poljubi zasujem te! V drhtljiva

obroča vklenem tvoje telo,

utrujena od slasti zaspiva,

ne pomneč, da vse je prešlo.

Zbudiva se. In sovraštvo takoj

brez besed sva duši zaznala,

v očeh se nama zasveti zlo,

nema žalost bo v naju kot skala.

A ponoči spet prideš. Do rana

toplo me objemaš z dlanmi.

Jaz rečem ti: O, moja neznana!

Ti rečeš: O, moj izsanjani!

April mineva tako hitro, da še nisem uspela nič novega napisati. Slikce v diaprojekciji povejo skoraj vse, kar se je dogajalo te tedne. 5. aprila se je poročila moja bivša sošolka Katja. Najbolj sem se utrudila, ko sem tekla na Škofjeloški grad, da bi ujela začetek. Bilo je prav smešno v petkah tečt čez stari del mesta in potem v hrib. Poroka je bila lepa, preprosta in zabavna. Vse je bilo zelo sproščeno. Cerkvena poroka je bila v Retečah. Ta poroka je bila verjetno najbolj zanimiva do sedaj. Župnik se je večkrat zmotil in zato smo skoraj vse molili dvakrat ;)

10. 4. sem praznovala svoj 24. rojstni dan (drugo leto bo že četrt stoletja :)). Je fino, če imaš okrog sebe večinoma starejše, tako kot jaz, saj si potem vedno mlajši od njih ;) Soseda Johanca mi je pomagala narediti dve torti, za kar se ji moram zahvaliti. Žal se je pa ta teden zgodilo, da je bila tretja torta še boljša. Bojim se novih naročil ;) Še ekrat hvala za vse čestitke in zanimiva/domiselna/uporabna/okusna darila (tudi v diaprojekciji).

7. 4 se nam je pričela praksa v 5. razredu. Zaenkrat je vse fino. Otroci so super. Če znaš pripraviti zanimivo uro potem je vse krasno. V petek jim bomo dale anonimno anketo, da izvemo za kakšne učiteljice oziroma predučiteljice (tako je rekel eden izmed učencev) nas imajo.

Včeraj za zajtrk sem šla z Lali (Erasmus študentka) na koncert v Slovensko flharmonijo. Bilo je čudovito, saj je bila generalka in je izgledalo, kot da pojejo/igrajo samo za naju. Bili sva skoraj edini poslušalki. Drugo leto si kupim abonma.

Tudi danes je bilo zanimivo. Z Lali sva šli na Veliko planino. Na poti se nama je pridružil starejši gospod, ki je gorski vodnik na Tenerifih. Drugače rojen Kamničan, ki se ukvarja z mnogimi rečmi. Resnično nama je popestril dan in bil je dober vodnik po Mali in Veliki planini.

Kmalu bo na blogu kakšna fotografija od današnjega izleta ...

Kozjansko-ekskurzija

Ko vso noč premišljujem o bližujoči se ekskurziji, zjutraj izgledam nekako takole. Ura je 6:00 in izgleda, da sem imela divje sanje ;).

Z avtom se odpeljem do faksa in tam se naložim na avobus ob 7:15. Pot nas odnese mimo Domžal, Moravč, itd., do izlak, kjer smo si ogledali ostanke gradu Medija in izvir termalne vode v toplicah.

Pot smo nadaljevali do Zagorja, kjer je bila naša druga postaja. V roke sem dobila zemljevid in "otroke" odpeljala do tipičnega delavskega naselja. Zelo zanimivo. Moram povedati, da je bila ekskurzija namenjena predvsem opazovanju pokrajine, ki je odločala o naseljevanju, kmetijstvu ...

Pot nas je vodila preko ozkih dolin, v katerih si ne bi želela živeti (Zagorje, Trbovlje, Zidani Most), saj je vse tako sivo pa še veliko več bolezni je v teh krajih, zaradi umazanije seveda. Ob pogledu na najvišji slovenski dimnik pa se ti lahko še zvrti, saj je visok 360 m.

Proti Sevnici se je pokrajina vse bolj odpirala in lahko smo zadihali s celimi pljuči.

Ustavili smo se v Sevnici.

Na celotni naši ekskurziji smo videli vsaj pet gradov. Ustavili smo se le na gradu v Sevnici, bolj podrobno (večinoma so to bili le zidovi) pa smo si ogledali grad Podsreda.

Podsreda

Od Podsrede dalje se nismo več ustavljali. Na poti proti Podčetrtku in naprej proti Šentjurju (pri Celju) smo opazili samo ogromno kokoši. Mislim, da na naši poti ne bi opazili toliko stvari, če ne bi s seboj imeli zelo zgovorno profesorico, ki je Prekmurka. Zelo sem vesela, da smo vožnjo preživeli, saj smo imeli zelo čudnega voznika, ki ne zna niti parkirati, kaj šele, da bi poznal Slovenijo. Še dobro, da ne gremo z njim na Portugalsko (ta teden je nekje na poti) ... bogi Kitajci.

Sobota v Nassfeldu

Zdelo se nam je, da je ta vikend zadnji možni vikend za smučanje, zato smo se zmenili, da gremo na Krvavec. Ker smo predvidevali, da bo na Krvavcu gneča, smo šli proti Kranjski Gori. Nassfeld res ni bil več daleč in zapeljali smo v kravanški tunel. Tako smo na koncu imeli super "aprilsko" smuko. Bilo je zanimivo.

Velika noč je bila zanimiva in predvsem zelo snežena. V petek sva z Mirčijem spekla super velikansko potico (op. potičnica je super).

V soboto smo barvali jajčka. Travice sem nabirala v snegu. Ne vem kdaj je nazadnje padal sneg za veliko noč. Kljub snegu se nas je na blagoslovu jedi v loški cerkvi zbralo veliko.

V nedeljo sva šla v Bohinj. Bilo je super, ker je bilo malo ljudi in dovolj snega za skok na rit ;) Popoldne smo bili še na praznovanju rojstnega dne od Juno, tako da nas je od vseh dobrot tega vikenda že skoraj razneslo.

Po češkem običaju sem bila v ponedeljek zjutraj lepo tepena. Še dobro, da sem se uspela hitro obleči, da ni tako peklo. Mirči je našeškal vse dame pri hiši (za prvič mami in Maja nista bili tako tepeni). Najlepše je to, da poleg tega, da te moški našeška, še deklamira neke pesmice ;). Za veliko noč raje ne hodite na Češko ali na Slovaško. Na Slovaškem in pa tudi na Moravskem so ženske na velikonočni ponedeljek polite z vodo. Bistvo tepeškanja in polivanja z vodo je, da bi ženske bile zdrave. Moškemu, ki te našeška, moraš potem dati pirh v zahvalo in pa tudi trakec, ki si ga moški poveže na palico. Letos je bilo kar vredu. Lansko leto sem bila našeškana 3-krat ;) .

V ponedeljek sva potem še preverila koliko snega je na naši Ršici in kot vidite na sliki, ga je zapadlo kakšnih 15 cm. Pri stolpu sva postavila snežaka. Če ga ni kdo podrl, vas čaka tam še danes.

Moj sanjski hotel

Ker danes pada sneg, razmišljam o mojem sanjskem hotelu v bolj južnih krajih. Zaenkrat še ne izdam kje točno se nahaja (da me ne bi kdo prehitel), izdam le to, da je v Italiji (Bella Italia).