Noč
Prideš z nočjo. Odideš zarana
in mehko me objemaš z dlanmi.
Jaz rečem ti: O, moja neznana.
Ti rečeš: O, moj izsanjani.
Moja boš. Z ustnicami se vpijem
v tvoje, bolj rdeče kot vrtnice,
divjo norost te sreče užijem,
a nekaj za vselej v meni umre.
S poljubi zasujem te! V drhtljiva
obroča vklenem tvoje telo,
utrujena od slasti zaspiva,
ne pomneč, da vse je prešlo.
Zbudiva se. In sovraštvo takoj
brez besed sva duši zaznala,
v očeh se nama zasveti zlo,
nema žalost bo v naju kot skala.
A ponoči spet prideš. Do rana
toplo me objemaš z dlanmi.
Jaz rečem ti: O, moja neznana!
Ti rečeš: O, moj izsanjani!
