Julian Tuwim: Noč

Noč

Prideš z nočjo. Odideš zarana

in mehko me objemaš z dlanmi.

Jaz rečem ti: O, moja neznana.

Ti rečeš: O, moj izsanjani.

Moja boš. Z ustnicami se vpijem

v tvoje, bolj rdeče kot vrtnice,

divjo norost te sreče užijem,

a nekaj za vselej v meni umre.

S poljubi zasujem te! V drhtljiva

obroča vklenem tvoje telo,

utrujena od slasti zaspiva,

ne pomneč, da vse je prešlo.

Zbudiva se. In sovraštvo takoj

brez besed sva duši zaznala,

v očeh se nama zasveti zlo,

nema žalost bo v naju kot skala.

A ponoči spet prideš. Do rana

toplo me objemaš z dlanmi.

Jaz rečem ti: O, moja neznana!

Ti rečeš: O, moj izsanjani!