Po dolgem času, kar sva bila jaz in blog na dopustu, se spet oglašam. Končno z malo lepšimi novicami ... s potovanjem.
Šla sva jaz in Mirčo ... v Turčijo ... naužit se še malo vročega sonca in toplega morja. Bilo je super.
1. dan
23. septembra ob 9:30 sva se s taksijem odpeljala na Praško letališče. V Pragi je bilo tisti dan že kar hladno in od veselja, da bom kmalu na toplem, sem imela v ročni prtljagi kratke hlače in majico. Let je trajal malo manj kot tri ure, kar se da lepo preživet. Komaj se usedeš, že pride kosilo. Sledi pijača in prodaja brezcarinske robe. Skoz nekaj.
Na letališču v Antalyi nas je čakala agencija, ki nas je odpeljala do hotela v Alanyi. Vožnja je trajala približno dve uri. Kmalu po prihodu v hotel je bila večerja, ki ni bila najbolj okusna. Ugotovila sva, da je pri tem vsaj nekaj dobrega - ne moreš se zrediti. Zvečer sva naredila sprehod do centra in si rezervirala turško kopel za naslednje jutro.
2. dan
Po zajtrku nas je mini avtobus neke turške agencije odpeljal na turško kopel. Pred samo kopeljo, naju je nek Turek zelo nasmejal. Ko sem ugotovila, da tu delajo z nami, kot da smo na tekočem traku, mi ni bilo več tako všeč. Naredili so nam piling, nas umili, zmasirali ..., ampak vse tako na hitro in grobo. Turško kopel sem imela v spominu, kot nekaj enkratnega. Mirčiju sem takoj povedala, da se to ne da primerjati z turško kopeljo, ki sem jo imela v Turčiji štiri leta nazaj. Odločila sva se, da bova šla še enkrat.
3. dan in 4. dan
Za dva dni sva se odpravila v Kapadokijo. Zopet s turško agencijo in čudovitim vodičem, ki je verjetno zgodovinar. Kapadokija naju je očarala. Pokrajina je ogromna in oblike skal iz tufa so zelo raznovrstne. Kamor koli smo prišli, je bilo malo drugače in zanimivo. Videli smo podzemno mesto, hiše v skalah, skale v obliki lulčkov (oni jim rečejo pravljični dimnikoi ;)) ... no, bilo je marsikaj videti.
Ker je Kapadokija tako daleč od obale, skoraj ni mogoče tja oditi le za en dan. Za čez noč so nas namestili v hoteli z dvema *. Ni bilo slabo, saj je bila postelja dobra in mi utrujeni. Še ena ugotovitev ... v Turčiji se spi odlično.
Za dobro jutro me je zbudil možak, ki je tolkel po bobnu. Ura je bila približno pet zjutraj. Mislila sem, da imajo običajno budnico, čeprav je izgledalo čudno. Zjutraj mi je sopotnik (ne življenski) povedal, da je ropotal kar trikrat v tej noči. Ta njegov obred je trajal kar nekih 15 minut. Vodič nam je povedal, da je to povezano z ramadanom. Mogoče nam je hotel sporočit, da bo kmalu jutro in da naj neham piti, kaditi in jesti ;).
Po zajtrku (veseli smo lahko bili, da smo ga sploh dobili) v bližnjem hotelu (popolnoma enaka hrana, kot v našem hotelu) smo se odpravili naprej, oziroma nazaj. Po poti smo si pogledali še malo narave potem pa še malo izleta v tovarne. Najprej vsemogoči izdelki iz različnih kamnov in potem ledr prodajalna. Le kdo bi si mislil, da si bom jaz tam kaj kupila ... pa sem si. Ne me obtožit za morilko živali ...
Pot na obalo je bila malce deževna in oblačna. Alanya ima najboljše vreme v Turčiji. Baje je možno, da če v celi Turčiji dežuje, v Alanyi ne. Veselila sem se sončka.
5. dan
V soboto sva imela izposojen motor. Ni izgledalo, da se z njim, da kam priti, ampak crkil vseeno ni (samo akumulator). Z motorčkom sva si ogledala razgled z gradu in bližnjega hriba ter mesto po dolžini. Imela sva srečo, da sva v sosednji kraj prišla ravno na dan, ko imajo bazar, ta' pravi bazar (kot sobota na ljubljanski tržnici) kjer Turki nakupujejo v velikih količinah predvsem sadja in zelenjave. Takšen bazar je čudovito videti. V Alanyi ga imajo vsak petek, tako da si ga žal nisva mogla ogledati.
Zvečer smo odšli na turški večer. Ti večeri so si med seboj zelo različni po kvaliteti in tu, kamor so peljali nas, so se resnično potrudili. Videli smo dober ženski trebušni ples in odličen moški trebušni ples. Čeprav fantič ni imel trebuha, je dokazal, da je odličen plesalec in pa tudi igralec. Pokazali so nam tudi druge plese: folklorne in ples dervišev. Večer je bil predvsem dober zaradi kvalitetnih plesalcev in niti slučajno ne zaradi hrane. Baje je bilo tudi vino dobro. O negativnih posledicah pa raje ne bom pisala.
6. dan
Dolgo spanje. Jaz kot edina zmožna jutranjega teka, sem se prepričala, da moram jit vsaj enkrat tečt, če sem si že prinesla superge. Če bi se človek navadil na jutranji tek, ne bi bilo slabo. Mirčiju je bilo majčkeno slabo od alkohola in ves dan ni nič jedel. Seveda ni nič zamudil.
Zvečer sva se odpravila v center na bazar. Barantanje je naporno. Seveda je bilo zraven moškega laže. Če pridejo na bazar punce same imajo lahko več težav (tudi fizično ti onemogočijo izhod iz trgovine, te poljubljajo, govorije traparije ...). Jaz sem bila poleg Mirčija korajžna in nisem dala za nobeno stvar dosti več, kot za kolikor sem se odločila. Mirčo je dobil fine kavbojke, jaz pa žal tudi v kraljestvu kavbojk nisem našla nič.
7. dan
Izlet v Pamukkale (Bobažni grad). Znašla sva se med samim Poljaki. Ne vem kako nama je to uspelo. Razumela nisva skoraj nič. Najbolje sva razumela besedo: ubikacija. To pomeni toaleta. Še dobro, da sva imela sabo knjigo o Turčiji, da sva si lahko vse prebrala.
Malo naju je tudi razjezilo, da vstopnina ni bila v ceni najinega izleta in sva tako edina stala v vrsti. Od jeze, vročine in neumnih ljudi okoli, sem bila lepo znervirana. Ogled ostankov antičnega mesta Hirapolis in Pamukkal pa me je pomiril. Turistov je žal v Pamukkalah preveč in bi se verjetno splačalo priti tja zgodaj zjutraj ali pozno popoldan. Naredila sva nekaj lepih fotografij in se malo namočila v termalni vodi.
Omeniti moram še turške voznike. Prehitevanje čez polno črto ni nič takega. Tudi vožnja po dveh pasovih skozi ovinke ne. Za dajanje prednosti še niso slišali. Nekako vse speljejo. Nesreč ni veliko. Morda je razlog v tem, da ves čas trobijo preventivno. To tudi meni ni tako tuje ;). Kljub pestri vožnji smo se srečno vrnili v hotel.
8. dan
Zadnji dan je bil zopet namenjen uživanju. Najprej instant zajtrk potem pa kratek nakup na bazarju. Šalček zame, cekinčki za Janičko (Mirčijevo sestro), sladkarije za naše in to je bilo tudi vse.
Imeli smo veliko srečo, da je bil naš zadnji dan nacionalni praznik. 30. september je dan sladkorja (verjetno bi se bolje slišalo dan slaščic). Zdelo se mi je, kot da je to praznik vseh, ki imamo radi sladkarije. Takoj bi podpisala, da imamo ta praznik tudi pri nas. Sicer je to dan, ko se praznuje konec ramadana. Na ta dan se Turki obdarujejo s slaščicami. Zelo me je presenetilo, da so bili vsi lepo oblečeni. Moški so bili ves dan v oblekah (žensk je na ulicah dosti manj). Kaj takšnega se pri nas ne dogaja. Na poti iz bazarja sva se skoraj zaletela v enino slaščičarno, ki sva jo na dopustu sploh videla. Vse slaščice so izgledale odično in morala sva si nekaj privoščiti.
Potem sva iskala hotel v katerem sem bila jaz na turški kopeli štiri leta nazaj. Hotel je izginil. K sreči sva našla turško kopel blizu najinega hotela. Bilo je odlično. Konkreten piling, umivanje, masaža in maska. Samo zaradi turške masaže se že splača jit v Turčijo.
Proti letališču smo se odpeljali ob 21:00, kar se ne dogaja velikokrat. Zelo sem vesela, da smo lahko izkoristili ves dan, in da sva spoznala vsaj en turški praznik - pa še tako sladek je bil. Pot domov je bila dolga in ob 5:30 sem bila končno v postelji v Pragi. V sanjah sem razmišljala kako bom naredila fotoknjigo, ki je sedaj že narejena in me jutri čaka pri fotografu.
